
Število barv pri sitotisku ni omejeno s tehniko, temveč s tem, koliko sit, underbase izvlečkov in nastavitvenega časa je upravičeno glede na material in količino naročila. Vsaka barva v motivu pomeni ločeno sito, pri temnih podlagah pa se doda še bela baza. V praksi je sitotisk najbolj smiseln za enobarvne do srednje večbarvne motive v večjih nakladah, za fotorealistične prelive pa raje izberemo digitalne tehnike.
Na kratko:
- Sitotisk je najbolj primeren za večje naklade z do štirimi barvami, saj več barv poveča stroške zaradi novih sit in nastavitev.
- Pri tiskanih temnih oblačilih je potrebna bela podlaga, kar poveča število potrebnih sit za vsak motiv, običajno štiri za dvobarvne motive.
- Mesh count od 86 do 110 je primeren za enostavne ročice in belce, medtem ko fino sito nad 200 omogoča ostrejšo reprosucijo drobnih detajlov.
- Pri izdelavi datotek je pomembno ločiti barve in nastaviti rastriranje, da se izogne moiré efektom in ohrani ostrino robov.
- Digitalne tehnike, kot sta DTG in DTF, so pogosto ekonomično ugodnejše za manjšje serije z več barvami, ker ne zahtevajo pripravnih sit.
Osnovno pravilo sitotiska je enostavno: kolikor je barv v motivu, toliko ločenih izvlečkov in sit moramo pripraviti. Enobarvni logotip na svetli majici potrebuje eno sito, trobarvni motiv na enaki podlagi pa tri. Na temnih oblačilih se zgodba zaplete, ker barve same po sebi na črni ali temno modri tkanini ne bi bile vidne brez podloge.

Zato se pri tisku na temne materiale skoraj vedno doda bela baza, imenovana underbase, ki poveča skupno število potrebnih sit za enega. Trobarvni motiv na temni majici tako v resnici pomeni štiri sita, ne treh, kar naročniki pogosto spregledajo pri izračunu cene.
Dodatno kompleksnost prinesejo posebni efekti:
Naročniki lahko stroške znižajo že pri oblikovanju: poenostavitev barvne palete, uporaba negativnega prostora namesto dodatne barve ali združevanje podobnih odtenkov v eno sito pogosto ohrani vizualni vtis ob manjšem številu izvlečkov.
Mesh count, torej gostota mrežice na situ, neposredno določa, koliko barve se nanese in kako fino lahko reproduciramo detajle. Gre za število niti na centimeter ali palec, izmerjeno na tkanini sita, skozi katero barva prehaja na material.
Nižje vrednosti mreže, običajno med 86 in 110, prepuščajo več barve naenkrat, kar jih naredi primerne za underbase in polnila na temnih podlagah. Finejše mreže, pogosto nad 200, prepuščajo manj barve, a omogočajo ostrejše robove in boljšo reprodukcijo drobnih rastrskih pik.
Tiskarji praviloma ne uporabljajo istega sita za underbase in za končne poudarke, saj bi grobo sito zabrisalo fine linije, fino sito pa ne bi preneslo dovolj barve za kritje temne podlage.
Strokovni nasvet: pri bombažu izberite grobo mrežico za bazo in fino za detajle, pri sintetiki pa raje rahlo finejšo mrežico po celotnem motivu, ker tanjša tkanina slabše prenaša debel nanos.

Vsaka dodatna barva v motivu pomeni novo sito, nov film in dodaten čas za registracijo na stroju, kar se pozna v nastavitvenih stroških (set-up). Ti stroški so fiksni ne glede na količino natisnjenih kosov, zato se pri majhnih serijah razporedijo na manj izdelkov in dvignejo ceno na kos.
Pri odločanju med sitotiskom in digitalnimi tehnikami si lahko pomagamo s preprostim zaporedjem vprašanj:
Praktično to pomeni, da je sitotisk ekonomsko najbolj upravičen pri večjih nakladah z do tremi ali štirimi barvami, medtem ko manjše serije s pisanimi, fotorealističnimi motivi hitreje opravičijo digitalne tehnike, kot sta DTG in DTF. Primerjava tehnik tiska pomaga pri izbiri prave metode glede na konkreten projekt.
Dobra priprava datoteke pred tiskom prihrani čas pri pripravi sit in zmanjša tveganje napačne registracije. Prvi korak je ločitev barv, kjer vsak odtenek dobi svoj sloj: spot oziroma PMS barve se tiskajo kot polne ploskve, procesne barve pa se razstavijo v osnovne komponente za simulacijo širšega spektra.
Pri prelivih in senčenju uporabljamo halftone, torej rastriranje motiva v drobne pike različnih velikosti, ki ustvarijo vtis gostejše ali redkejše barve. Kote rastrskih pik je treba za vsako barvo nastaviti različno, pogosto pri 22,5 in 45 stopinjah, da se izognemo neželenemu vzorcu, imenovanemu moiré, ki nastane pri prekrivanju rastrov pod napačnim kotom.
V datoteki za tisk mora biti jasno določeno:
Strokovni nasvet: pred potrditvijo naklade vedno zahtevajte testni odtis in natančne specifikacije uporabljene mrežice ter dovoljeno odstopanje pri registraciji barv.
Standard ISO 12647-5 za procesno kontrolo pri sitotisku zahteva, da izvajalec in naročnik vnaprej določita referenčno tiskalno stanje ter dogovorjene tolerance, kar velja tudi za kote rastra in izbrano ločljivost.
Pri izvedbi sitotiska in sorodnih tehnik vsak projekt obravnavamo z vidika materiala, naklade in zahtevane natančnosti motiva, ne le kot preprosto štetje barv. Preden potrdimo pripravo sit, naredimo testni odtis, s katerim preverimo kritje, registracijo in ujemanje odtenkov z želeno specifikacijo, kar je podrobneje razloženo pri variabilnosti barv tekstila.
Pri izbiri mrežice in odločitvi o underbase svetujemo glede na tkanino: temnejši bombaž, dietetika in mešanice se obnašajo različno pri nanosu barve, zato priporočamo kombinacijo grobih in finih sit, kot opisano zgoraj. Pri poliestrnih oblačilih priporočamo tudi preverjanje migracije barvil, saj ti testi pokažejo, ali izbrana barvna kombinacija ostane obstojna po pranju in nošenju. Za več o tej temi si lahko preberete naš vodnik o migraciji barvil v poliestru, za osnove barvne teorije pri tekstilu pa strokovni vodnik o vlogi barv.
Najboljši rezultat nastane, ko oblikovalec in tiskar sodelujeta že pred potrditvijo datoteke, ne šele ob prvem testnem odtisu. Pogosto zadostuje poenostavitev palete na dva ali tri odtenke, ki ohranijo prepoznavnost znamke brez dodatnih sit. Majhna serija s petimi barvami je skoraj vedno dražja od primerljive digitalne izvedbe, zato velja to preveriti pred naročilom, ne po njem.
— A+
Večbarvni motivi zahtevajo usklajeno svetovanje o mreženju, underbase in registraciji, zato to vključimo že v ponudbo, ne šele med tiskom. Naša storitev tisk po meri pokriva pripravo sit, testne odtise in preverjanje kritja na vašem izbranem materialu, kar velja tako za posamezno majico kot za večje naklade.

Pri večbarvnih projektih vam ponujamo:
Za podjetja in društva, ki potrebujejo usklajene pakete za dogodke, pripravimo personalizirane merch pakete z enotno barvno shemo po celotni kolekciji. Povpraševanje za konkretno naklado in število barv oddate neposredno na Amajice, kjer prejmete ponudbo prilagojeno vašemu motivu in materialu.
Tehnične omejitve praktično ni, saj lahko pripravimo poljubno število sit, vendar vsaka dodatna barva poveča stroške priprave in čas registracije. V praksi se sitotisk najpogosteje uporablja za motive z eno do štirimi ali petimi barvami, kjer ostaja ekonomsko smiseln v primerjavi z digitalnimi tehnikami.
Pri temnih podlagah barve same po sebi niso dovolj kriti, zato se doda bela podloga, imenovana underbase, ki poveča skupno število izvlečkov za enega. Trobarvni motiv na temni majici tako pogosto pomeni štiri sita namesto treh.
Mesh count pomeni gostoto mrežice na situ in določa, koliko barve se nanese ter kako fino lahko natisnemo detajle. Nižje vrednosti mreže so primerne za underbase, višje pa za drobne detajle in besedilo.
Pri majhnih nakladah z veliko barvami ali fotorealističnimi prelivi se digitalne tehnike, kot sta DTG in DTF, pogosto izkažejo za cenejše, ker odpade priprava sit. Sitotisk ostaja ugodnejši pri večjih količinah z omejenim številom barv.
Zmanjšanje števila barv v motivu neposredno zniža število potrebnih sit in s tem nastavitvene stroške ter čas priprave. Pogosto zadostujeta dva ali trije skrbno izbrani odtenki za ohranitev prepoznavnosti znamke brez izgube kakovosti.
Za tehnično poglobitev priporočamo standard ISO 12647-5, ki ureja procesno kontrolo pri sitotisku, ter strokovne vire o mrežicah in testih migracije barvil pri tekstilu. Dodatne praktične nasvete najdete tudi v naših vodičih o barvnih prelivih in enotnih barvnih shemah za društva.
Personalizirani merch paketi za ekipe, stranke in dogodke


.png)