
Prekrivnost tiska je vizualna neprosojnost bele podlage, ki določa, kako živo barve izgledajo na temni ali barvni tkanini. Najbolj jo določajo štirje dejavniki: izbrana tehnika tiska, kakovost bele barve z titanovim dioksidom, vrsta materiala in natančnost nastavitev v RIP programu. Za temne tkanine potrebujete dobro nastavljeno belo podlago, za poliester pa je pogosto smiselnega sublimacija brez bele plasti.
Na kratko:
- Sitotisk najbolje prekrije velike bele površine in zdrži pranje, DTF bolje obvlada drobne motive, sublimacija pa deluje samo na poliestru.
- Pri DTF se titanov dioksid brez rednega mešanja useda, zato bela podlaga postane neenakomerna in odtis na temni tkanini sivkast.
- Večja gostota podlage izboljša prekrivnost, vendar otrdi potisk; pravilna zožitev prepreči svetle robove, previsoka pa odreže drobne detajle.
- Pred večjo naklado zahtevajte testni odtis z zapisanimi nastavitvami, nato ga operite pri 40 °C v petih do desetih ciklih, po vsakem pa preverite belino.
Prekrivnost ni subjektiven vtis, čeprav se pogosto ocenjuje z golim očesom. Gre za merljivo lastnost, ki jo stroka izraža s svetlostjo vrednostjo L* in z lestvico vizualne prekrivnosti od 0 do 100, kjer 0 pomeni popolnoma prosojno plast, 100 pa popolnoma neprosojno belino.
Prekrivnost je več kot zgolj gostota nanesene barve. Na zaznano rezultat vplivajo tudi osvetlitev pri ocenjevanju, geometrija merjenja in podlaga, na kateri je bela plast natisnjena. Zato isti odtis pod različno svetlobo izgleda drugače, kar je bil dolgo časa razlog za nekonsistentne ocene med tiskarnami in naročniki.
Standard ISO 23498:2022 to težavo rešuje z enotno metodo merjenja. Standard uvaja standardizirane pogoje, med drugim svetlobni vir CIE D50, in zahteva ponovljivost meritev na tiskanih vzorcih.
Standard ISO 23498:2022 določa lestvico vizualne prekrivnosti od 0 do 100, usklajeno s zaznavanjem človeškega očesa, kar omogoča primerjavo rezultatov med različnimi tiskarnami in tehnikami (ISO 23498:2022).
Pri praktičnem ocenjevanju prekrivnosti upoštevamo:
Metode tiska na tekstil se med seboj razlikujejo po tem, kako (in ali sploh) uporabljajo belo podlago, zato je prekrivnost pri vsaki tehniki drugačna zgodba.

Sitotisk ostaja referenca za polne bele površine. Debelina nanosa barve je pri sitotisku bistveno večja kot pri digitalnih metodah, kar pomeni odlično prekrivnost tudi na temnih bombažnih tkaninah in dolgo življenjsko dobo odtisa. Slabost je manjša primernost za zelo drobne detajle in večji strošek priprave pri majhnih naklona.
DTF tisk (direct to film) temelji na beli podlagi, imenovani white underbase, ki se nanaša kot zadnja plast pred prenosom na tkanino, kot pojasnjuje članek o DTF tisku in njegovem vplivu na tekstilne posle. Bela DTF črnila vsebujejo visok delež titanovega dioksida (TiO2), ki daje barvi neprosojnost. Brez redne agitacije TiO2 delci sedimenti rajo, kar povzroči neenakomeren nanos in vidno slabšo prekrivnost (Jinlong). Vrstni red nanosov pri DTF je pomemben, saj spremembe pri nanašanju barve, bele plasti in prahu neposredno vplivajo na končni videz.
DTG (direct to garment) deluje najbolje na svetlih bombažnih tkaninah, kjer bela podlaga ni potrebna. Na temnih tkaninah DTG zahteva predhodni premaz (pretreatment), brez katerega barve delujejo blede in neenakomerne.
Sublimacija prekrivnosti sploh ne potrebuje, ker barvilo preide v vlakna poliestra in se z njimi spoji. To daje odlično obstojnost pri pranju, vendar metoda deluje le na poliestrskih ali visoko poliestrskih tkaninah, ne pa na bombažu.
Transferni postopki (termo transferji) imajo variabilno prekrivnost glede na kakovost filma in natančnost curinga. Slabše nastavljen transfer pogosto pušča vidne robove ali neenakomerno belino, dober transfer pa se po kakovosti približa DTF tisku.
Za tehnične podrobnosti o izbiri med digitalnima metodama je koristna primerjava DTF ali DTG, kjer so razložene razlike glede na material oblačila.
Prekrivnost ni lastnost barve same, temveč rezultat celotnega procesa, od gostote bele podlage do vzdrževanja tiskalne opreme.
Strokovni nasvet: pri testiranju spreminjajte samo eno spremenljivko naenkrat, torej gostoto bele, choke ali temperaturo curinga, da natančno veste, kaj je povzročilo spremembo v prekrivnosti.
Podroben praktični vodič za nastavitev bele podlage pri DTG, vključno z izogibanjem halo efektu in trdemu otipu, najdete v članku 7 korakov do pravilne bele podlage pri DTG.
Preden potrdimo večje naročilo, velja preveriti prekrivnost na testnem odtisu, ne šele na končni serji.
Priporočeni testni motivi vključujejo:
Postopek testiranja naj sledi tem korakom:
Od tiskarne je smiselno zahtevati poročilo o uporabljenih RIP nastavitvah, temperaturi curinga ter vrsti filma in prahu, saj so to podatki, ki pojasnijo morebitne razlike med vzorcem in serijsko proizvodnjo. Konkreten primer takega testiranja na poliestru je opisan v članku Preizkušeno DTF na poliestru, kjer so rezultati preverjeni tudi po več pralnih ciklih. Za splošna navodila glede nege in obstojnosti je koristen tudi vodič o dolgotrajno tiskanih oblačilih brez bledenja.
Prekrivnost priporočamo preveriti že na testnem odtisu, preden gre naročilo v serijsko proizvodnjo. To pomeni prilagojen RIP profil za vsak material in motiv, ločeno za velike bele površine in za fine detajle, ter redno vzdrževanje tiskalnih sistemov za belo barvo, da se izognemo usedanju TiO2. Svetujemo glede izbire tehnike, ki najbolje ustreza tkanini in motivu, preden potrdimo večjo količino.
— A+
Preden stopimo v serijsko proizvodnjo, lahko pripravimo testni odtis na vašem izbranem materialu, tako da prekrivnost in barve vidite še pred potrditvijo celotne naklade.

Za manjša naročila in osebno uporabo si oglejte ponudbo na Amajice, kjer so majice s tiskom na voljo že od 4,70 € za kos, kakovostnejše izvedbe pa od 7,50 € za kos. Za individualne zahteve, kot je prilagoditev RIP profila ali testiranje na specifični tkanini, je najbolj neposredna pot:
Dobra prekrivnost pomeni, da bela podlaga popolnoma prekrije barvo tkanine, tako da barve na odtisu izgledajo enako žive kot na beli površini. Standard ISO 23498:2022 to ocenjuje z lestvico od 0 do 100, kjer se višje vrednosti približujejo popolni neprosojnosti.
Sivkast ali prosojen odtis pri DTF tisku je najpogosteje posledica nezadostne gostote bele podlage ali nepravilnih nastavitev choke v RIP programu. Učinek poslabša tudi usedanje titanovega dioksida v beli črnili pri pomanjkljivi agitaciji (Printstep; Jinlong).
Ne, sublimacija bele podlage ne potrebuje, ker barvilo preide neposredno v vlakna poliestra in se z njimi kemično spoji. Zato deluje le na poliestrskih ali visoko poliestrskih tkaninah, ne pa na bombažu.
Sitotisk ponuja boljšo prekrivnost na velikih polnih belih površinah in daljšo obstojnost pri večjih nakladah, DTF pa je prilagodljivejši za majhne količine in zapletene detajle. Izbira je odvisna tudi od materiala in števila kosov, kar podrobneje razloži primerjava DTF ali DTG.
Za osnovno oceno obstojnosti se priporoča pranje vzorca v petih do desetih ciklih pri 40 °C, pri čemer po vsakem ciklu opazujemo morebitno bledenje ali spremembe v beli podlagi. Ta postopek je del standardnega testiranja pred potrditvijo večje naklade.
Personalizirani merch paketi za ekipe, stranke in dogodke


.png)